Vijolica, dišeča

O rastlini

Dišeča vijolica je zelnata trajnica, ki v višino zraste od 5 do 15 cm in je vsem znana kot znanilka pomladi. Iz korenike izraščajo tanke in dolge nadzemne pritlike, ki se ukoreninjajo. Njeni listi so nameščeni v pritlični rozeti. Listi so dolgopecljati, jajčasto srčaste oblike z drobno nazobčanim robom. Na koncu dolgega cvetnega peclja se nekoliko upognejo cvetovi temno vijolične barve. Vijolica je znana po izjemno močnem dišečem vonju.

Kje raste

Vijolica raste na gozdnih obronkih, v živih mejah, ob grmovjih, jarkih, na suhih ter senčnih travnikih in obrežjih potokov.

Kdaj jo nabiramo

Cvetove in liste vijolice nabiramo med cvetenjem v marcu in aprilu. Ob milejših zimah lahko vijolice cvetijo že proti koncu februarja.

Korenine nabiramo v jeseni, ko vsebujejo največ zdravilnih učinkovin - v oktobru in novembru. Pomembno je, da ne izkopljemo vseh korenin in s tem poskrbimo za obnovitev populacije vijolice.

Katere dele nabiramo

Nabiramo vse dele rastline - liste, cvetove in korenine.

Zdravilni učinki

Vijolica ima dolgo zgodovino uporabe v ljudskem zdravilstvu. Vsebuje saponine, flavonoide, sluznine, grenčine, glikozide in salicilno kislino.

Zelišče pomaga pri sproščanju sluzi v dihalnih poteh, zatorej pomaga pri vnetem grlu, bronhitisu, katarju dihal, lažjemu izkašljevanju in tudi pri oslovskemu kašlju. Pospešuje znojenje in odvajanje vode (diuretični učinek) in znižuje povišano telesno temperaturo.

Zaradi vsebnosti salicilne kisline, ki je glavna sestavina aspirina, vijolica lajša glavobole in splošno bolečino. Ima pomirjevalne učinke, pomirja napetost in pomaga pri nespečnosti. Pomirjevalno deluje tudi na prebavni trakt.

Drugi učinki, ki ji jih pripisujejo so še: protivnetni in antirevmatski, pomaga pri zdravljenju astme, znižuje krvni tlak in čisti kri. Raziskujejo tudi njene domnevne učinke pri zdravljenju določenih vrst raka.

Načini uporabe

Čaj: Za vse naštete težave v zgornjem razdelku. Za vneto sluznico, vneto grlo, bronhitis in dihala lahko čaj tudi grgramo oziroma izpiramo usta. Takšen čaj spijemo do trikrat dnevno.

Čaj iz korenin se priporoča predvsem pri lažjem izkašljevanju, a je pri uporabi potrebna previdnost, saj so učinkovine v njih močnejše. Pripravka iz korenin ne smemo uživati v večjih količinah, saj lahko povzročijo bruhanje.

Tinktura: Tinkturo uporabljamo za iste težave kot uporabljamo tudi čaj. Iz vijolice (cvetovi in listi) pripravljamo tudi tinkturo, ki se jo uporablja ob vneti sluznici. Dva do trikrat dnevno nakapljamo po 20 kapljic v malo vode.

Priprava: Na 15 do 20 dag sveže zeli uporabimo 80 do 85 dag alkohola (na primer 40 % žganje). Pustimo namočeno 2 do 3 tedne, vmes mešamo. Na koncu zel precedimo in tinkturo nalijemo v temne stekleničke. Shranjujemo v temnem in hladnem prostoru.

Sirup: Sirup iz vijolice je prav tako primeren za vneto sluznico, predvsem za otroke in ga vzamemo po žlico dvakrat ali trikrat na dan po jedi. Sirup lahko redčimo z vodo, dodamo še limonin sok in tako ustvarimo čudovito roza obarvan osvežilni poletni napitek.

Priprava sirupa: V 300 g vode poparimo 100 g svežih cvetov (ali 50 g posušenih cvetov) in poparek pustimo stati vsaj 10 ur. Vodo z vijolicami precedimo (na koncu vijolice ožamemo, da dobimo čimveč njenega soka) v kozico in vanjo dodamo 400 g sladkorja. Ko zmes zavre, jo odstavimo s štedilnika in počakamo, da se ohladi. Za krajši čas lahko sirup shranjujemo v steklenici v hladilniku. Če ga pripravimo na način za skladiščenje (vroč sirup v čiste steklenice za vlaganje) ga imamo lahko tudi dlje časa v shrambi na hladnem mestu.

Kulinarika: Vijolico lahko uporabljamo tudi v prehrani. Listi imajo zelo blag okus, ki se s starostjo listov okrepi. Tako cvetove kot liste lahko dodajamo v solato, v juhe ter z njimi okrasimo različne jedi in sladice. Cvetovi in listi v jedeh spustijo sluzi zaradi česar jedi nekoliko zgostijo.

Posebno zanimiv je kis iz svežih vijolic - dve pesti svežih cvetov vijolice dodamo 500 ml belemu vinskemu kisu. Po dveh tednih namakanja kis precedimo. Kis postane vijolične barve. Da se barva ohrani, ga je potrebno shranjevati na senčnem mestu.

Farmacija in nega kože: Dišeča vijolica je sestavina številnih krem in mazil. Iz vijolice pridobivajo tudi eterično olje, ki ga uporabljajo v farmacevtski industriji za izdelavo parfumov. Kreme in mazila se lahko uporablja za razpokano kožo ali razpokane bradavice na dojkah ter za pospeševanje celjenja brazgotin po operacijah.

S poparkom iz vijolice si lahko izmivamo nečisto kožo.

Priprava čaja

Čaj iz svežih cvetov je še posebno okusen. Zraven lahko dodamo tudi liste. Posušeno zel uporabimo za pripravo čajev za kasneje.

Čaj iz cvetov in listov: Dve čajni žlički posušene zeli prelijemo s skodelico vrele (150 ml) vode. Pokrit poparek naj stoji 10 minut, nato ga precedimo. Pijemo tri skodelice takšnega čaja na dan.

Čaj iz korenin: Iz korenin vijolice pripravimo prevretek. Pijemo dve skodelici takšnega čaja na dan.

Na kaj moram biti pozoren

Starejši deli rastlin, zlasti korenine, so lahko v večjih količinah strupeni, oziroma povzročijo bruhanje.

Cvetove vijolic moramo posušiti zelo na hitro, za kar uporabimo umetno toploto, saj s tem ohranijo svojo vijolično barvo. V nasprotnem primeru vijolice počrnijo in s tem izgubijo svoje zdravilne učinkovine. Potrebno je poskrbeti tudi za primerno skladiščenje vijolice.

Razmnoževanje in gojenje

Po cvetenju vijolice se razvijejo majhna črna semena, ki jih sicer raznašajo mravlje. Drug način razširjanja pa je z nadzemnimi pritlikami, ki se mestoma ukoreninijo in iz njih se naslednje leto razvijejo poganjki.

Na ta način - z delitvijo rastline, jo lahko razmnožujemo tudi doma. Lahko pa tudi s semeni, ki jih posejemo spomladi, ali s podtaknjenci, ki jih posadimo jeseni.

Dobro uspeva v vlažnih in dobro odcednih tleh, na soncu, kjer je v poletnih mesecih tudi senca.

Zanimivosti

• Latinski izraz odorata pomeni lepo dišeč. V Sloveniji imamo 21 vrst vijolic, izmed njih pa diši samo dišeča vijolica - Viola odorata.

• V Arcnijskih bukvah (medicinske knjige iz 17. stoletja) lahko zasledimo naslednji nasvet: »Kterga gerlo boli, naj fijolce kuha in vode gergla, bo nehalo!«

• V preteklosti je imela vijolica posebno mesto v svetu zeliščarstva. V starem veku so na čast Saturnu ljudje nosili na glavah venčke iz vijolic. Za Grke je bila vijolica simbol rodovitnosti. Rimljani so se posebej navduševali nad vinom iz vijolic in jo mešali med ljubezenske napoje. Postala je tudi rastlina Venere in Afrodite, saj naj bi njen vonj vzbujal močna čustva. Na ta način naj bi si utrli pot v mnoga srca. V krščanstvu vijolica predstavlja ponižnost in skromnost in jo najdemo kot simbol Jezusa in Marije.

Rastišča drugod po svetu

Domovina vijolice sta Evropa in Azija, od koder so rastlino kasneje zanesli v Severno Ameriko in Avstralijo.