Slez, navadni

O rastlini

Slez, ki mu pravimo tudi ajbiš, je trajnica, ki zraste tudi do dva metra visoko. Celotna rastlina je poraščena s sivimi dlačicami. Njegovi listi so jajčaste oblike, na koncu neenakomerno narezani in razdeljeni na tri do pet krp.

Cvetovi poganjajo posamično ali pa po dva v zalistju v zgornjem delu stebla. Izraščajo iz zelene čase in so bele do nežno rožnate barve. Ima debelo in zelo sočno korenino, ki vsebuje veliko sluzi. Slezov plod je sestavljen iz 10 do 18 enosemenskih plodičev.

Rastlina naj bi prvotno izvirala iz okolice Kaspijskega jezera, Črnega morja in vzhodne obale Sredozemskega morja.

Kje raste

Slez v naravi uspeva na toplejših in vlažnih rastiščih, v nižinah, na vlažnih travnikih in pašnikih, ob živih mejah in jarkih.

Rastlina je zaradi svojih lepih cvetov pogosto gojena na domačih vrtovih.

Kdaj ga nabiramo

Korenino sleza je najbolje nabirati v jeseni – od septembra do novembra. Takrat namreč vsebujejo največ zdravilnih sluzi. Nekateri viri navajajo, da je primeren čas za nabiranje tudi v zgodnji pomladi, na primer marca in aprila.

Cvetove in liste nabiramo od junija do avgusta, ko rastlina cveti, najbolje dopoldan, ko vsebujejo največ učinkovin.

Katere dele nabiramo

Zaradi svojih zdravilnih lastnosti je najbolj dragocena korenina, za čajne mešanice pa se nabirajo tudi cvetovi in listi.

Korenine po nabiranju operemo, narežemo na rezine in posušimo z umetno toploto. Posušene lahko tudi zmeljemo v prašek.

Zdravilni učinki

Slez, predvsem slezove korenine, kot že ime pove, vsebuje veliko sluzi (do 35 %). Druge učinkovine, ki jih vsebuje zdravilna rastlina, so še polisaharidi, pektini, flavonski glikozidi, aminokisline, maščobno olje, jabolčne kisline, čreslovine in fosfor. Listi in cvetovi vsebujejo bistveno manj sluzi (do 9 %) in nekaj eteričnega olja

Sluzi v tankem sloju prekrijejo sluznico zgornjih dihalnih poti, jo na ta način ščitijo pred draženjem in blažijo suh kašelj ter hripavost. Slez je zdravilen tudi ob prehladnih obolenjih, vnetju grla in ustne votline. V tem primeru slezov prelivek grgramo.

Čaj iz sleza pomaga tudi pri vnetju želodčne sluznice in črevesja. Nekoliko spodbuja prebavo in ima blag vpliv na prebavne težave.

Deluje diuretično in spodbuja odvajanje vode. Lajša vnetje sečnega mehurja in sečevoda

Sluzi imajo tudi vpliv na kožo, saj jo mehčajo, pomirjajo, da postane gladka in prožna. Negujejo suho kožo. V kolikor je prisotno srbenje, ga tudi omilijo. Slezova korenina se lahko uporabi lokalno na koži za pospešitev celjenja ran.

Kompleksni polisaharidi, ki jih vsebuje slez krepijo imunski sistem, nižajo raven sladkorja v krvi in delujejo protivnetno.

Flavonoidi v slezovih koreninah imajo ugoden vpliv na povišan krvni tlak, povišano raven holesterola in srčno žilne motnje.

Zunanje se lahko uporablja za razne poškodbe, kožna vnetja, pike žuželk in bolečine v mišicah.

Žvečenje slezove korenine nekoliko lajša zobobol in izraščanje zob pri otrokih ter ugodno vpliva na zdravje dlesni.

Načini uporabe

Čaj ali prelivek lahko na primer uporabljamo za suh kašelj, draženje v grlu, prehladna obolenja in pri vnetju ustne votline. V teh primerih prelivek grgramo.

Prelivek pijemo pri vnetje želodčne sluznice in črevesja ter za krepitev imunskega sistema, nižanje ravni sladkorja in pri povišanem krvnem tlaku.

V kulinariki se uporabljajo mladi listi sleza, ki jih pripravimo kot zelenjavo. Lahko jih uporabimo v juhi – sluzi v listih jo bodo nekoliko zgostile. Na tanko narezane liste lahko uporabimo tudi v solatah.

Korenine starejših rastlin sleza lahko uporabimo namesto krompirja. Če posušeno korenino zmeljemo v prah, ta v vodi nabrekne in ob dodatku sladkorja ob segrevanju pridobimo pasto. Nato le to spečemo in nastane angleška sladica “marshmallow”.

Vodo v kateri se kuha slezova korenina lahko uporabimo namesto jajčnega beljaka in jo uporabimo v veganskih receptih, tudi za pripravo meringe na primer.

Za nego nečiste kože lahko uporabimo prelivek.

Obloge se lahko na primer uporablja pri poškodbah, pikih žuželk in kožnih vnetjih.

Drugi raznoliki načini uporabe sleza – uporablja se ga na primer za lajšanje bolečega izraščanja zob pri otrokih (žvečenje suhe korenine), v kozmetiki za mehčanje kože, za idelavo papirja (vlakna iz stebel in korenin). Posušeno in v prah zmleto korenino se uporablja kot vezalno sredstvo pri nekaterih tabletih. Iz korenine je možno ustvariti lepilo – iz vode v kateri se kuhajo korenine se ustvari sirup, ki je uporaben kot lepilno sredstvo. Olje iz semen se uporablja pri izdelavi nekaterih barv in lakov.

Priprava čaja

Dve žlički praška iz korenin ali 2 žlički posušenih korenin, cvetov ali listov namakamo vsaj 4 ure v hladni vodi, nato čaj precedimo. Takšnemu pripravku pravimo prelivek ali macerat. Na koncu lahko čaj tudi segrejemo, če želimo. Pomembno je, da ga ne pregrejemo ali poparimo, saj lahko s tem uničimo zdravilne učinkovine.

Druga in hitrejša možnost za optimalno izluženje sluzi je, da dve čajni žlički sleza (korenin, cvetov ali listov) namakamo v vodi segreti na 60 stopinj 8 minut.

Cvetove in liste lahko dodajamo tudi v druge čajne mešanice. Cvetovi dajo čaju lepo barvo, listi pa ustvarijo balast. Slez v čajni mešanici pripravimo kot poparek.

Na dan lahko spijemo do 5 skodelic slezovega čaja.

Na kaj moram biti pozoren

V literaturi ne najdemo podatkov o neželenih učinkih sleza. Naj bi nekoliko upočasnil prehod učinkovin iz prebavil, zato se priporoča uporabo slezovih pripravkov vsaj nekaj ur preden zaužijemo kakšna druga zdravila.

Ker ni dovolj podatkov o varni uporabi med nosečnostjo in dojenjem, se uporaba slezovih pripravkov ne priporoča brez posveta z zdravnikom.

Pri sušenju in shranjevanju slez pogosto splesni, zato ga moramo posušiti hitro in ga hraniti v zelo suhem prostoru ali v za vlago neprepustni posodi. Za shranjevanje je najbolje uporabiti stekleno embalažo.

Zanimivosti

Angleški izraz za slez je “marsh mallow”. Iz prahu slezove korenine in sladkorja so nekoč ustvarjali angleško sladico z imenom “marshmallow”.
Za umirjanje kašlja lahko uporabimo tudi gozdni slezenovec (Malva sylvestris), ki je slezov sorodnik. V isto družino kot slez in gozdni slezenovec spada tudi oslez. Ta je sicer bolj poznan pod imenom hibiskus (Hibiscus sabdariffa) in vsebuje veliko vitamina C ter antioksidantov.
Če slez zelo dolgo namakamo ali kuhamo, dobimo gosto, močniku podobno, zmes.
Rodovno ime Althaea izvira iz grške besede “althein”, ki v prevodu pomeni zdraviti, oziroma celiti.
Ajbiš je za gojenje priporočal že Karel Veliki. Od 9. stoletja naprej pa se je znašel na vsakem samostanskem vrtu.