Lučnik, velecvetni

O rastlini

Velecvetni lučnik (Verbascum densiflorum ali Verbascum thapsiforme) ali papeževa sveča je dvoletnica – prvo leto zraste zgolj pritalni listni venec, drugo leto pa zraste do 2 metra visoko in dlakavo steblo. Zaradi pokončnega stebla je dobil ljudsko ime papeževa sveča.

Na steblu velecvetnega lučnika so razporejeni majhni rumeni cvetovi, ki rastejo v klasastih socvetjih in so bogat vir medičine za čebele. V sredini cvetov so rdečkasti, volnato dlakavi prašniki. Lučnikovi listi so premenjalno nameščeni, z narezanim robom in polsteno dlakavi.

V zdravilne namene se uporablja več vrst lučnikov, na primer navadni lučnik (Verbascum phlomoides) in drobnocvetni lučnik (Verbascum thapsus). Na travnikih pa lahko najdemo tudi druge sorodnike velecvetnega lučnika – črni lučnik (Verbascum nigrum), avstrijski lučnik (Verbascum austriacum) in volnati lučnik (Verbascum alpinum).

Kje raste velecvetni lučnik

Lučnik ali papeževa sveča v naravi uspeva na sončnih in suhih rastiščih, kot so brežine, odlagališča, obronki poti, poseke, železniški nasipi in tirnice.

Pogosto je lučnik tudi gojen na domačih vrtovih in zeliščnih gredicah, saj je cenjen zaradi svojih zdravilnih lastnosti. Gojenje je enostavno, saj se rastlina pogosto sama razmnožuje s semeni, če ji pustimo odcveteti in odvreči seme v tla. Kot dvoletnica v prvem letu razvije le pritalno listno rožeto, v drugem letu pa iz nje zraste visoko steblo z značilnimi cvetovi — seveda, če rozete vmes ne izruvamo.

Katere dele velecvetnega lučnika nabiramo

V zdravilne namene najpogosteje nabiramo lučnikove cvetove, redkeje pa tudi liste in korenine.

Kdaj ga nabiramo

Cvetove papeževe sveče nabiramo od junija do septembra.
Najprimernejši čas za nabiranje je zgodaj zjutraj, ko so cvetovi popolnoma odprti, vreme pa suho in brez rose.
Ker lučnikovi cvetovi hitro odcvetijo — pogosto že v nekaj urah — je pomembno, da jih sproti pobiramo, saj pozneje niso več uporabni za sušenje ali nadaljnjo uporabo.

Liste lučnika nabiramo, ko so sveži in zdravega videza, najbolje takrat, ko so še v obliki pritalne listne rozete. Najprimernejši čas za nabiranje je jeseni prvega leta rasti ali spomladi drugega leta, preden začne rastlina razvijati cvetno steblo. Pri nabiranju v naravi vedno odtrgamo le nekaj listov z ene rastline in pustimo dovolj listja, da rastlina lahko nadaljuje rast in razvoj.

Korenine papeževe sveče nabiramo jeseni prvega leta ali zgodaj spomladi drugega leta rasti, preden rastlina razvije cvetno steblo. V tem obdobju so korenine še bogate z rezervnimi snovmi in učinkovinami, saj jih rastlina v drugem letu deloma porabi za tvorbo stebla, listov in cvetov. Med prehodom iz vegetativne v generativno fazo se zaloge ogljikovih hidratov in drugih metabolitov iz korenin prerazporedijo v nadzemne dele, zato se njihova koncentracija v koreninah zmanjša. Za nabiranje korenin zemljo okoli rastline previdno zrahljamo z vilami in korenine nežno izvlečemo. Odvečno zemljo otresemo, poškodovane dele odrežemo s škarjami, nato pa korenine temeljito operemo in pripravimo za sušenje.

Zdravilni učinki

Lučnikov cvet vsebuje številne zdravilne učinkovine, med katerimi so najpomembnejše sluzi, saponini, flavonoidi in iridoidi. Medtem ko velecvetni in navadni lučnik vsebujeta več sluzi, je v drobnocvetnem lučniku prisotno več saponinov.

Znanstvene raziskave so z visoko občutljivo metodo dokazale meje zaznave za flavonoidne aglikone, flavonoidne glikozide in fenilethanoide. Potrdile so prisotnost dveh pomembnih spojin v velecvetnem lučniku: fenilethanoidnega glikozida verbaskozida in flavonoidnega glikozida luteolin 7-glukozida. Obe spojini imata izraženo antioksidativno delovanje, saj ščitita celice pred prostimi radikali, poleg tega pa imata tudi protivnetni učinek, saj zmanjšujeta vnetne odzive v telesu. Njuno protimikrobno delovanje se kaže v zaviranju rasti bakterij in gliv.

Luteolin 7-glukozid naj bi imel tudi pomirjevalni učinek na živčni sistem, kar dodatno prispeva k zdravilni vrednosti lučnikovih cvetov.

Lučnik ali papeževa sveča se v ljudski medicini najpogosteje uporablja za lajšanje respiratornih obolenj in prehlada. Deluje tako, da spodbuja razgradnjo in izločanje sluzi iz dihalnih poti, olajšuje izkašljevanje ter blaži draženje v grlu, hripavost, bronhitis in simptome astme.

Učinkovitost zdravilnih učinkovin lučnika na zaviranje rast bakterij, ki so vključene v okužbe dihal, so dokazali tudi z antibakterijskimi testi pri katerih so bili vodni izvlečki (poparek) najbolj učinkoviti.

Večina zdravilnih uporab temelji na ljudski medicini, kjer lučnik pogosto povezujejo z lajšanjem vnetnih stanj. Stanja, ki izvirajo iz tega so na primer astma, kožne bolezni in revmatska obolenja. Pri tem imajo pomembno vlogo polifenolne komponente v katere so vključeni flavoni in flavanoli.

Pripravek iz lučnikovega izvlečka v olivnem olju se v ljudski medicini uporablja za zdravljenje vnetja ušes, predvsem pri otrocih.

Med načini uporabe, povezanimi s obtočilnim sistemom, je najbolj podrobno opisana uporaba lučnika pri lajšanju težav s hemoroidi.

Načini uporabe lučnika

Čaj ali poparek iz cvetov velecvetnega lučnika se uporablja pri zdravljenju respiratornih in prehladnih obolenj ter pri stanjih, ki so posledica vnetnih procesov. Čeprav so cvetovi najpogostejša izbira, lahko za pripravo poparka uporabimo tudi lučnikove liste. Ker imajo listi drobne dlačice, ki lahko med pitjem čaja dražijo grlo, je priporočljivo takšen čaj pred zaužitjem precediti skozi kavni filter.

Lučnikov sirup se uporablja za prehlad, ki ga spremlja draženje v grlu, hripavost in kašelj. Primeren je tudi za otroke, saj ga zaradi sladkobe raje zaužijejo.

Pripravimo ga lahko doma na isti način kot sirup iz regratovih cvetov ali smrekovih vršičkov. V steklen kozarec izmenično nalagamo plasti lučnikovih cvetov in sladkorja. Začnemo z lučnikovimi cvetovi in končamo s sladkorjem. Kozarec pustimo nekaj tednov na topli okenski polici, da se sladkor stopi. Čeprav bi bilo bolje, da pripravek stoji v temi, kjer bi se ohranil več učinkovin, se sladkor na takšnem mestu običajno ne raztopi dovolj dobro, zato pogosto izkoristimo toploto sonca. Namesto sladkorja lahko uporabimo tudi med, v katerega vmešamo cvetove lučnika. Ker je med že tekoč, kozarec hranimo v temnem prostoru, saj sončna svetloba lahko poslabša kakovost medu in uniči del zdravilnih učinkovin v cvetovih. Po nekaj tednih namakanja cvetove precedimo.

Sedeča kopel s poparkom iz lučnikovih cvetov ali listov je tradicionalno sredstvo za lajšanje težav s hemoroidi. Poparek pripravimo tako, da večjo količino zelišča (približno 100 g posušenih cvetov ali listov) prelijemo z 1–2 litroma vrele vode in pustimo stati 15–20 minut. Lučnikov poparek precedimo in dodamo v toplo kopel.

Lučnik v olivnem olju je uporaben za vtiranje in s tem lajšanje težav kot so vnetja na koži, rane in ušesna obolenja.

Tinktura iz papeževe sveče se uporablja pri podobnih težavah kot se uporablja čaj in jo lahko uživamo 2–3 krat dnevno. Za pripravo tinkture lahko uporabimo cvetove, pa tudi liste in korenine. Če pri pripravi tinkture uporabljamo lučnikove liste, bodimo pozorni, da tinkturo dobro precedimo (najbolje skozi kavni filter), saj listi vsebujejo drobne dlačice, ki lahko dražijo grlo. Lučnikovo tinkturo pripravimo po receptu iz našega bloga.

Priprava čaja

Lučnikov čaj pripravimo tako, da dve do tri čajne žličke posušenih lučnikovih cvetov prelijemo s skodelico vrele vode. Pokrit poparek naj stoji 5-10 minut, nato ga precedimo.

Na kaj moram biti pozoren

Iz literature ni zaznavanih nezaželenih učinkov. Prav tako ni poročil o medsebojnem delovanju s katerimi drugimi zdravili.

Lučnikove cvetove je potrebno posušiti zelo hitro in previdno – lahko tudi z umetno toploto, saj le tako ohranijo lepo barvo in ne postanejo umazano rjavi, kar je tudi znak izgube zdravilnih učinkovin.

Pomembno je, da lučnikove cvetove shranjujemo v zaprtih posodah v suhem prostoru, najbolje v stekleni embalaži, saj ko so posušeni, so zelo higroskopični, kar pomeni da hitro vpijajo vlago iz zraka.

Zaradi dlakavih prašnikov v cvetovih lahko čaj nekoliko draži grlo, zato ga lahko predhodno precedimo skozi gosto tkanino ali papirnat filter.

Zanimivosti

• Dolga stebla lučnika so nekoč premazali s smolo in jih uporabljali kot baklo. S tem je nastala nekakšna velika sveča in od tod tudi ljudsko ime papeževa sveča.

• V preteklosti so lučnik sejali na vrtove, saj so verjeli, da le ta odvrača strele.

• V nekaterih evropskih državah 15. avgusta, ko se praznuje praznik Marijinega vnebovzetja, naredijo zeliščne butarice, v katerih je tudi papeževa sveča. Rastlina ima poseben pomen, ker naj bi bila posvečena ravno Mariji. Takšne butarice gospodarji obesijo v hišo ali hlev, saj naj bi tako varovala dom in živino pred strelami in boleznimi.

Rastišča drugod po svetu

Velecvetni lučnik (Verbascum densiflorum) je avtohtona rastlina v Južni in Srednji Evropi, kjer naravno uspeva na suhih, sončnih in odprtih rastiščih. V Sloveniji je razširjen predvsem v toplejših in nižinskih predelih, kjer ga lahko opazimo kot pionirsko rastlino na slabo poraslih tleh.

Poleg svojega naravnega območja razširjenosti v Južni in Srednji Evropi se velecvetni lučnik (Verbascum densiflorum) pojavlja tudi drugod po svetu kot gojena ali mestoma podivjana rastlina. Zaradi svojih zdravilnih lastnosti in odpornosti na sušna tla je bil v preteklosti namenoma zasajen v Severni Ameriki, kjer se je ponekod tudi naturaliziral. Gojijo ga tudi v nekaterih delih Azije, Severne Afrike in Avstralije, predvsem na zeliščnih vrtovih, v botaničnih zbirkah in med privrženci naravnega zdravljenja. Rastlina dobro uspeva na sončnih legah in revnih tleh, zato je priljubljena tudi v okoljih, kjer druge zdravilne rastline težje uspevajo.